Devetošolci, ki so letos navdušeno »zagrizli« v projekt MEPI, so oktobra uspešno prestali prvi test: vzpon na Anski vrh nad Celjem. Učitelja Tadej Gregorc in Sara Urbanija sta jim dodelila nalogo, da do cilja (in vmesnih kontrolnih točk) pridejo samostojno s pomočjo znanja orientacije in upoštevanja zapisanih namigov. Kako jim je uspelo? Zbrali smo nekaj prvih MEPI vtisov:
»Kako je bilo? Zabavno druženje na svežem zraku, pa še lep razgled na koncu poti.« (Lana Švrljuga)
»Kaj je ključ do uspeha pri pohodu v skupinah? V skupini je potrebno sodelovati, se prilagajati in najpomembnejše: se imeti lepo, ker brez veselja je pohod dolgočasen.« (Sienna Serrano)
»Kaj je bilo najboljše? Trenutek, ko smo prispeli na končni cilj in uživali v razgledu.« (Lara Vižintin)
»Kako smo se imeli? Bilo je prijetno, nepozabno doživetje!« (Sara Gračner)
»Kako je bilo? Bilo je zelo fajn, družil sem se s svojimi prijatelji. Upam, da podobno aktivnost ponovimo v prihodnosti.« (Edvin Osmančević)
»Kaj novega sem doživel? Prvič sem odšel na pot z zemljevidom in imel določene kontrolne točke, ki sem jih moral s skupino poiskati. Bilo je zelo zabavno! Ugotovil sem, da mi orientacija ne dela težav.« (Jaša Ivo Kramer)
»Kaj sem se naučila? Bližnjice niso vedno najboljše poti, saj se včasih izkažejo za daljše. Za nadaljnje priprave vem, da je bolje da izberem pot, ki mi je znana in narisana na zemljevidu.« (Ajda Pogelšek)
»Najboljši del pohoda? Prijeten in sproščujoč pogled na koncu poti.« (Adna Brguljašević)
»Kaj sem se novega naučila? Da je skupina tako močna kot njihov najšibkejši člen.« (Brina Bošnjak)
»Po čem si bom zapomnila pohod? Predvsem po bližnjici, ki jo je naša skupina ubrala, seveda pa tudi po druženju ter prijetnem vzdušju.« (Eva Burnik)
